"Resnični del nas, bistvo, 

vedno živi, vedno bo, vedno je,

in je nekaj, kar je 

toliko večje 

in toliko močnejše

in toliko mogočnejše 

od tega fizičnega jaza, ki ga imamo."

(Anita Moorjani)

Tako kot nas je Anita presenečala na Svoji tukajšnji končni poti, nas je presenetila tudi s Svojim prehodom v neskončnost ...

Vedno celovita v Svoji eleganci, nenavadnosti, ustvarjalnosti in osupljivem pomirjevalnem učinku na učence ostaja v nas v Svoji neponovljivosti.

Trdno smo prepričani, da ji je sedaj lažje, četudi se obenem zavedamo, da se vsi, ki jo imamo tako ali drugače radi, oklepamo te navezanosti ter vsak na svoj način izkušamo trpljenje in bolečino.

Ob tem ostrem kontrastu verjetno tudi najgloblje čutimo vrednost življenja tukaj in zdaj ter se obenem zavedamo, da se moramo premakniti naprej.

Ker želimo prispevati kamenček v mozaiku Anitine velikodušnosti z Njenim časom in predanostjo Svojim učencem, smo se odločili počastiti Anitino ime ter še zlasti neizbrisno sled Njenega smelega koraka in naravnega vitalizma.

Vsem Njenim sorodnikom pa želimo, da bi uspeli graditi na temeljih Anitinih neprecenljivih življenjskih spoznanj.

Če je v sodobnem času koncept biti učitelj zgolj površinsko in populistično enačen s poslanstvom, je gospa Anita Saksida nasprotno pristno in avtentično poosebljala in naravnost izžarevala to, da Zanjo pomeni biti učiteljica edino možno in vredno ter z eno besedo: Poslanstvo. O tem se lahko prepričamo tudi iz intervjuja, ki je bil opravljen z njo leta 2004 in ga je tudi sama avtorizirala.

Poskušajmo se torej premakniti v globlje plasti Njene osebnosti, iz katerih izvirajo silnice, ki so usmerjale in motivirale Njen žar in milino ob vsem, česar se je lotevala … Pri tem nam bodo v pomoč vprašanja Njenih nekdanjih učencev in Njeni odgovori. 

Preden začnemo prav zares, moramo prebrati nekaj vrstic, ki nas bodo za vedno povezovale z našo intervjuvanko:

»Draga naša tovarišica! 

Zrnje, ki si ga sejala z nami, se je prijelo. Črke so se strnile v besede in stavke, številke so se lepo poravnale v vrsto. Barve in kamenčki so pod našimi rokami zaživeli v luči slave. Tudi oljke so se prijele.«

Spoštovana gospa Anita Saksida! Prisrčno pozdravljeni med nami in še enkrat hvala, ker ste nas imeli radi!

Kaj Vas je vzpodbudilo, da sta postali učiteljica?

Vsako leto ponovim učencem, ki jih učim, da bodo tisto, kar se odločijo v drugem razredu, tudi postali, in zato morajo to nekam zapisati. V drugem razredu sem se tudi jaz odločila, da bom učiteljica. Imeli smo sosedo, ki je bila učiteljica v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Ona mi je postavila svoj lik, da je to nekaj posebnega, če si učiteljica. 

Potem sem bila v srednji šoli … Najprej nisem hotela biti nič. To bi bilo zelo lepo. Nato sem šla v Ljubljano. Takrat so bili drugačni časi, nisi mogel študirati tako, da bi študiral tri leta in končal en letnik. Nato sem ugotovila, da bo najbolje, če »pritečem« domov, ker sem se doma znala najlepše učiti … 

V Kopru sem končala pedagoško akademijo. Videla sem, da je to res tisto, kar mi je všeč. Ko sem opazovala vas, ki sem vas učila, je bilo to res zrcalo. Če sem delala dobro, ste mi pokazali, da je to v redu, in potem me je vsaka ura tako osrečila. To je bilo tisto pravo, prav je bilo, da sem se tako odločila.

Koliko časa poučujete v Ankaranu, in ali ste prej poučevali še kje drugje?

Nekaj mesecev sem poučevala slovenščino na »šoli za gradom« in pol leta na Osnovni šoli Pinka Tomažiča prvi razred. Potem sem prišla v Kolomban, iz Kolombana v Hrvatine in v Ankaran.

Kako je biti učitelj na šoli, ki si jo obiskoval kot učenec?

Lepo, kot da nadaljuješ tisto, kar je bilo prej.

Katerih uspehov Svojih učencev ste se najbolj razveselili?

Oh, to ste mi pa ravno vi dali takrat s tole slikanico Dotik. Sicer to ni bila ravno prava nagrada, ampak so nam z Japonske poslali pismo, da so zelo veseli, da so dobili to našo slikanico, in da jim je bila zelo všeč. Sledile so vse nagrade, ki so potem prihajale. Vsaka zase mi je pomenila kar veliko. Pri tistih otrocih, ki so se potrudili, ki so dali vse, kar so takrat čutili, se je to videlo v barvah, v obliki in je vsaka slikica resnično zaživela, tako da so se potem nagrade kar vrstile.

Še neki uspeh je, ki bi ga rada poudarila ... zato sem vesela, da učim v prvem in drugem razredu, ko še ni ocen. Neki deček, ki sem ga imela na svojih kolenih, ko ni in ni hotel pisati, ni hotel brati, pa je osemletko končal z odličnim uspehom. Vesela sem, da je v dveh letih toliko napredoval od tistega, ko ni hotel od prvega dne delati – potem pa je končal z odličnim uspehom. Če bi bile ocene že v prvem razredu, bi ga to najbrž potrlo, ker ne bi bile tako visoke in takega uspeha ne bi nikoli dosegel.

Ali so Vam kakšni učenci ostali še posebej v spominu? Zakaj?

Ko srečujem tiste, ki imajo že svoje otroke, se jih vedno spomnim po očeh. Vsakega, ki ga srečam, se razveselim. Neverjetno, kako nekaj ostane – to je res doživetje, ko eno leto ali dve delaš skupaj! Vseh se razveselim, tudi tistih, ki vas nisem učila. Lani sva se medve srečali v Cerknem, kmalu sva si skočili v objem, kot da se nisva videli že … pa se nisva videli dva dni. Lepo! Učitelji živimo drugače, imamo vas radi in se vas potem spomnimo za zmeraj. 

Je pa lepo – ko kdaj srečate svoje stare učiteljice na ulici – reči dober dan. Samo rečeš dober dan in se spet počutiš lepo.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Berem, hodim na sprehode. Lepo mi je tudi jadrati, vendar ne na dolge proge.   

Kako sta se Vaša otroka počutila kot otroka učiteljice, ko sta še obiskovala to šolo?

Mojih dveh fantov pa jaz nisem učila. Mislim, da jima je to pomenilo še neko dodatno veselje, ko smo se kdaj srečali med odmori. Zaradi tega se ne pritožujeta, kvečjemu sta kdaj povedala, da jima je bilo lepo, da sta me imela takó ...

Ali imate kot učiteljica dovolj časa za Svojo družino?

Meni je bilo všeč, da se ukvarjam s svojo družino, in to počnem še zdaj, tako da mi to delo omogoča resnično več časa z njimi.

Ogledali smo si veliko Vaših priznanj in ugotovili, da ste bili vzorna in odlična učenka, aktivna na različnih področjih. Ste se veliko učili? Ste kdaj »plonkali«?

V osnovni šoli nisem »plonkala«, ker sem se vse naučila. Res je, bila sem »piflarka«, ampak to sem počela zaradi tega, ker sem hotela vse znati, vedeti; biti najboljša. To je bilo takrat zame velik izziv. V našem razredu je bilo takrat kar sedem odličnih. Tudi naša kuharica Vesna Brataševec Vergan je bila odlična. Na likovnem področju smo delali grafike. Za vsak časopis posebej smo naredili po 10 ali več grafik, ampak potem je bilo 200 izvodov. Hodili smo delat na šolo na podstrešje tudi ob sobotah.  

Planinski krožek je deloval enkrat na mesec. Hodila sem tudi k pevskemu zboru. Mislim, da je bilo takrat tako zlato obdobje na slovenski šoli, ker so vsi učitelji želeli delati po ameriških metodah – da se ponudi otrokom čim več. Tisti, ki smo to zagrabili, smo potem tudi šoli dali več rezultatov in smo resnično tako delali. 

Tudi ko smo šli kam na izlete, je vsak učitelj določil, kdo bo narisal risbico, da smo obdarili gostitelje. Nismo pa hodili v Koper, na noben tečaj. Če je bilo potrebno, smo takrat vsi prišli v soboto in nedeljo delat na šolo, da smo dokončali delo.

Katerih učiteljev se še posebej radi spominjate?

Ne morem se spomniti, da bi koga prav posebej imenovala, razen učiteljice angleškega jezika, ki je že umrla – Jožice Kruh. Takrat je začela učiti angleščino po teh metodah, kot se jo zdaj vi učite. To je bilo čisto nekaj novega in smo postali njeni prijatelji. Dajala nam je domače zadolžitve. Vse tisto smo izpolnili, se učili dialoge ... Bilo je res neverjetno! In učitelj Branko Bratož, ki je tudi delal do pred kratkim na naši šoli. On je učil prav vse predmete. Pripravil se je, tako da sem sestri Tanji dala za maturo svojo mapo za italijanščino, ki jo je on pripravljal na ciklografu. Pripravil je tako, ker nismo imeli knjige. Za slovnico nam je pripravil osnovo, ki smo se jo morali naučiti, in vsa vprašanja, po katerih smo se učili. Če si odgovoril na vprašanja in si jih zapomnil, si potem poznal lekcijo in vsa slovnična pravila. Mislim, da so učitelji takrat želeli pokazati resnično »nekaj več« in smo lahko bili srečni, da smo v tistem obdobju lahko hodili v šolo. Resnično je bilo vsega veliko, naučiti se vse je bilo resnično preveč. 

Kaj pa ravnatelji – ste se jih bali? – in kakšne vzgojne ukrepe ste dobivali, če niste spoštovali pravil?

Ne … Eden od teh ravnateljev, ki se jih spomnim, je bil Darko Butinar, ki je potem šel v Semedelo. Tudi njegova žena je bila učiteljica. Bil je zelo zelo prijazen. Učil nas je fiziko in tehniko ter je bil neverjetno prijateljski. Ob vsaki težavi, če je imel kdo kakšno težavo in je on to slišal prek učencev ali učiteljev, je prišel zraven in nas je kaj vprašal. Na planinske pohode smo hodili skupaj.  

Takrat smo imeli veliko delovnih akcij in so tudi ravnatelji pomagali. Na primer: kurili smo v vsaki učilnici na drva, vsaka učilnica je imela tako kot v Kolombanu peč – aha, vi niste več hodili v Kolomban. Takrat smo kurili v vsaki učilnici in tisti, ki je prej končal, ali pa tisti, ki je med poukom nagajal, je šel iskat drva in skrbel za peč. Ko so prišla s tremi prikolicami, jih je bilo treba pospraviti in pri tem smo pomagali vsi učenci brez rokavic, tako da ni bilo najbolj nenevarno. Pomagal je tudi ravnatelj. Če je takrat kdo preveč nagajal, je bilo res tudi to, da je sledila  kakšna kazen. Taka, da je zdaj ne imenujem, ki ni bila pedagoška. To je kdaj kar pomagalo, tako da mislim, da ni bilo nič narobe.

Kaj po Vašem bolj zaleže: vzgojni ukrep ali lepa beseda?

Mislim, da to razumevanje lepe besede najbolj pomaga. 

Kaj menite o 9-letki?

Privoščim vam, da bi se čim več naučili in da bi potem na to obdobje gledali z veseljem ter pozabili vse tisto, kar vas zdaj teži.

Tega, kako neizmerno lepo nam je bilo z gospo Anito Saksido kot sodelavko in učiteljico, je z besedami enostavno nemogoče izraziti! Kljub temu se ji poklanjamo s temi drobci spominov, občutij in spoznanj …

Ko se nekdo poslovi, nas postane strah in skozi solze za preminulim jočemo tudi zase, da se nam to ne bi zgodilo. Pametujemo, kako so v življenju pomembne druge stvari, da nima smisla izgubljati časa za nepomembne zadeve in podobno. A po nekaj dneh smo spet tam ... izgubljamo energijo za malenkosti, včasih dobesedno za vejice in pike.

Naj nam bo slovo od sodelavke tudi opozorilo, kaj je v življenju res pomembno ... mogoče nam tokrat uspe. Bodimo tako optimistični, kot je znala biti Anita. To naj bo njena zapuščina za naš kolektiv.

(Renata Jenko)

Draga Anita,

v drugem razredu si bila

moja razredničarka,

prelepa modrooka učiteljica!

S prijaznim nasmehom si nas učila,

toplino in neskončno znanje

z nami delila!

V hrvatinski šoli si nas

brati in pisati naučila,

včasih z branjem pod oljkami

razveselila.

Kako lepo je bilo

opazovati modrino,

gledati morje,

neskončno globino!

Kasneje sva se na šoli srečali

in postali sodelavki.

Bili sva v istem aktivu,

se pogovarjali o likovnem motivu.

Z učenci si ustvarjala

haiku pesmi,

se včasih jezila

nad njihovimi testi.

Rada si govorila o svojih vnukih,

vedela ogromno o naših prednikih.

Zgodovina Ankarana te je navduševala

in tako prekrasna knjiga je nastala.

Moj Ankaran si jo naslovila,

z njo tudi nas obdarila.

Hvala ti za vse,

za vedno ostaja tvoje ime!

S ponosom ga nosi moje srce!

(Mojca Srpčič)

Tudi mene se je dotaknila kot učiteljica, tedaj tovarišica, in kot človek, ki sem ga vedno srečala z veseljem in ponosom, da sem bila lahko tudi jaz malo njena. Vsa njena ljubezen živi naprej v njenih najdražjih in mnogih generacijah učencev, ki so jo imeli srečo spoznati. 

(Katja Pišot Maljevac)   

Anita je res imela neko toplino v sebi, ki jo je izžarevala in te je pobožala, tako kot njen nežni glas, ko nas je včasih posedla v razredu, nam rekla, naj zapremo oči, ter nas vodila na potovanje skozi meditacijo in vizualizacijo.

Bila je prava mentorica in pedagoginja, družinska ženska, človek. Vse z veliko začetnico.

Vsaka smrt je nauk, naj gojimo svoje odnose z ljudmi, ker so le-ti srž življenja.

»Anita, ne vem, ali vidiš te moje solze, ampak z vsako od njih se Ti zahvaljujem za vse, kar si bila. Rad si predstavljam, da si, tako kot mi v Tvojem razredu, samo zaprla oči in šla na potovanje.« 

(Vasja Klun)

Ob imenu naše učiteljice Anite Sakside pomislim na prijazno učiteljico, pri kateri smo veliko risali, ustvarjali in se učili na prostem. Rada je imela vrtičkanje in nam o tem veliko pripovedovala. 

V spominu mi bo ostala, ker smo pri njej počeli zabavne stvari in se med poukom veliko pogovarjali. 

Spomnim se, da je moj starejši brat Urh pri njej dobil prvo trojko pri matematiki. Rekel je, da je šolsko igrišče dolgo pet metrov. Seveda je bil to zanj hec ..., kot pravi danes. Učiteljica Anita mu je rekla, da si jo bo zapomnil za vse življenje. 

(Nejc Knafelc) 

Ob imenu Anita Saksida pomislim na prijaznost, nežnost in red v učilnici.

Ostala mi bo v spominu, ker mi je bila osebno najboljša učiteljica. Ko smo imeli enkrat v 3. razredu športno vzgojo, je prišla z mojim najljubšim igralcem iz nadaljevanke Ena žlahtna štorija in po tem dogodku je ne bom nikoli pozabil.

Spomnim se dobro, da smo vsi morali imeti roke za hrbtom, ko je prišla v razred.

(Rok Kovačič)

Ob njenem imenu pomislim na prijazno in umirjeno osebo, ki nas je imela vse rada. V spominu mi bo ostala, ker je bila prijazna in dobrosrčna oseba. Ko nas je še učila, nas je zelo spodbujala k sodelovanju.

(Sara Zelenjak)

Spomnim se, da je bila zelo nasmejana in dobrovoljna gospa, ki je znala pomagati. V spominu mi bo ostala zaradi tega, ker je bila zelo prijazna učiteljica in dobrega srca ter nas je veliko naučila. Spomnim se tudi, ko smo morali napisati haiku in sem takrat prvič izvedela, kaj to sploh je, in po mojem mnenju ne bi niti še zdaj vedela, kaj je to, če nam ne bi ona tega povedala.

(Ema Pangerc)

Anita Saksida je bila naša učiteljica v 3. razredu. Bila je čudovita in zelo prijazna učiteljica, ki je z veseljem pomagala. V spominu mi bo ostala zaradi svojega veselja in zabavnega poučevanja. Bila je zelo prijateljska in vsi smo jo imeli radi zaradi tistega, kar je bila. 

Spomini nanjo so zelo lepi in zelo veliko jih je. Spomnim se, da sem tudi v višjih razredih rada prišla v njeno učilnico, da sem jo pozdravila. Naučila nas je veliko stvari in zaradi nje mi bodo ostale v spominu.

(Neža Strgar)

Ob tem imenu pomislim na mir in avtoriteto, še posebej pa na prijaznost. 

V spominu mi bo ostala, ker me je naučila veliko novega in zanimivega. 

Spomnim se, kako mi je pomagala narediti sliko, ki predstavlja to šolo, in kako je z nami naredila knjigo Moj Ankaran.

(Alja Filipčič)

Ob imenu Anita Saksida se spomnim na najboljšo in najbolj prijazno učiteljico, ki sem jo kadar koli imel. Vedno nam je stala ob strani in nam pomagala, kadar koli smo jo potrebovali. Spomnim se, ko smo delali eksperimente z vremenometrom. Taki trenutki mi bodo za vedno ostali v spominu.

(Manuel Odar)

Ob imenu Anita Saksida pomislim na njen nežen in prijazen glas.

Ostala mi bo v spominu zaradi svoje knjige, ki smo jo skupaj ustvarili.

Pri poštevanki nam je razlagala, kako se številke prepirajo. Pripovedovala nam je o svojem otroštvu in nas spravljala v smeh.

Bila je zelo pozitivna oseba ter je bila zelo prijazna in spoštljiva učiteljica, ki nas je marsikaj naučila.

(Tina Kuzmanović)

Bila je velikodušna. Povezala se je z učenci, zato verjetno ni učenca, ki bi rekel, da Anita Saksida ni bila dobra razredničarka. Veliko učencem je zaradi tega pospešila njihovo dojemanje snovi in jim je bilo tako lažje. 

V spominu mi bo ostala kot učiteljica, ki mi je bila za vsako stvar na voljo. Za vsako vprašanje, za vsako neznanko. Pri njej sem vedno lahko poiskala odgovore. Bila nam je v oporo.

Še vedno se spomnim, ko sem pri likovnem pouku pomagala prijateljici pri slikanju, ona pa meni. Po nesreči sem ji popackala sliko, ampak učiteljica nama je pomagala in zdaj je prijateljica na sliko ponosna.

Pogrešali jo bomo.

(Živa Pahor)

Ob imenu Anita Saksida pomislim na vse zabavne dogodke. Na vodo z mento, ki nam jo je dala pred spanjem v šoli v naravi. Na to, kako smo se punce želele slikati s slavnim igralcem in je učiteljica pripeljala tistega, ki se ji je zdel slaven. Moj najljubši spomin, ki ga ne bom pozabila, je učiteljičina mentina voda ter zabavni vici in pravljice. In seveda tudi ona, naša učiteljica, ki je imela vsakega rada takšnega, kot je, in ne zaradi tega, kako je videti. Anita Saksida mi bo za vedno ostala v spominu. Vesela sem, da imam kot največji spomin njeno knjigo. Učiteljica nas je tudi peljala ven na svež zrak reševat naloge.

(Orina Kadić)

Bila je enkratna učiteljica. Pri njenem pouku se noben učenec ni dolgočasil. Vedno smo bili navdušeni, ko smo imeli pouk, se zabavali, smejali in hkrati učili. V spominu mi bo ostal njen nasmeh, njena prijaznost in njen zabaven način poučevanja. V šoli v naravi nas je vedno potolažila, zvečer nam je pela pesmice … Počutili smo se enkratno!

(Katja Pizziga)

Ob imenu učiteljice Anite pomislim na njen nasmeh in toplino. 

V spominu mi bo ostala, ker je bila kot naša druga mama, zelo skrbna. 

Vsi trenutki z njo so bili čudoviti.

(Aldin Karajković)

Anita Saksida je bila nežna gospa. Ko smo bili v šoli v naravi, smo bili na plavanju. Vedno mi je pomahala ter me je zbudila z nežnim božanjem in pihanjem. To je bilo najlepše.

V spominu mi bo ostala po prijaznosti in svojem lepem nasmehu. Bila mi je za vzornico kot učiteljica.

Imeli smo pouk, in kar naenkrat je roke dala v žep! V njenem prvem žepu je bila šminka, v drugem pa laser od učitelja matematike.

(Tara Mikša)

Ob imenu Anita Saksida se spomnim na srečo, veselje in to, ko mi je pomagala.

V spominu mi bo ostala zaradi dobrosrčnosti, in ker je bila prva učiteljica, ki mi je v šoli v naravi zjutraj lepo voščila.

Ko sem bila pri pouku v zadregi, mi je vedno povedala kaj smešnega o svoji vnukinji in sem se počutila res srečno.

(Gaia Soban)

Gospa Anita Saksida je gojila do doma in vsega domačega ljubezen in skrb v najžlahtnejšem pomenu besede. Svoje raziskovanje preteklosti Ankarana je strnila v knjižici Moj Ankaran, ki je po besedah dr. Simone Bergoč svojevrsten učbenik zgodovine Ankarana in je po besedah dr. Mojce Kukanja Gabrijelčič namenjena vsem, ki imajo radi ta čudoviti obmorski raj. Razmislili smo tudi o tem in tako odkrili njeno vizionarsko misijo in vpetost v lokalno skupnost, ki ji je tako radodarno vračala tisto, kar je prejela od nje – Sebe!

Naj nama bo v prihodnje lepo.

Tako mi je napisala sodelavka Anita v posvetilu v knjigi Moj Ankaran. To je bil res njen Ankaran. Imela ga je neznansko rada, kot je ljubila tudi svojo šolo. Ves čas je bila trdno prepričana v to, da bo Ankaran enkrat zaživel samostojno in da bodo Ankarančani dobili svojo lastno šolo, kar se je tudi zgodilo. Zelo si je želela, da bi njeni otroci obiskovali šolo v domačem kraju. Ta želja se ji ni uresničila. Bodo pa njeni vnuki uživali v šolskih vragolijah ankaranske šole. 

Mislim, da bo še naprej bedela nad nami, kot je to počela, ko je stopila na dvorišče svojega prelepega doma in se zazrla proti Koprskemu zalivu. Pogled se ji je vedno ustavil na šoli in na ljudeh v njej.

(Elda Radovac)

S svojim znanjem, izkušnjami, ustvarjalnostjo in ljubeznijo do kraja je Anita želela v knjigi Moj Ankaran približati zgodovino mladim rodovom, obenem pa jih popeljati skozi legende o junakih, ki so odigrali pomembno vlogo na tleh Ankaranskega polotoka. V tej knjigi je tako domiselno združila zgodovinska dejstva in legende.

Likovni prostor je v knjigi prepustila svojim učencem, učencem Osnovne šole Ankaran. Njihova dela je usmerila na osnovno jedro zgodovinskega dejstva in junake legend.

Vsekakor pa menim, da je nemogoče napisati knjigo o kraju, če ga ne poznaš »v dušo«, ga čutiš, imaš rad in dihaš z njim od malih nog. Ta knjiga je dokaz, da še obstajajo ljudje, ki iščejo povezavo med preteklostjo in sedanjostjo.

Aniti je to odlično uspelo in njeno delo bo prav gotovo pomagalo, da bodo mladi Ankarančani spoznali zgodovino in tako lažje razumeli sedanjost in znali načrtovati prihodnost.

Ponosna sem na dejstvo, da se bo ime moje sodelavke poneslo tudi drugam po svetu.

(Željka Adamčič)